Razlaga sanj za redne člane foruma 14. del

[Maja]

Ja, res so bile močne sanje pa na srečo sem se jih živo spomnila.
Zjutraj sem prav rekla: "O, kakšne sanje!"
Odgovora se spomnim, seveda. 

[Missy]

Evo dans pa jes z noro aktivno nočjo. V prvem delu sanj smo bili z hčerkico in možem na počitnicah v gorah, v bungalovih, kjer smo spali v nadstropju, do katerega je vodila le lestev. Morala sva zbrati najbolj primerno hišico za tamalo in sem spet zbirala sama in jo uspavala sama ter potem pustila, da spi. Tokrat nisva imela baby kamere, da bi jo opazovala. Ko je zaspala, sem odšla v sosednjo vasico po opravkih, mož pa mi je sledil, kar sem opazila šele v vasi in znorela nad njim češ kako to, da ni ostal v bungalovu, da bi jo pazil. Ko sem želela pohitet nazaj do bungalova, v strahu da mi ne bi padla z nadstropja po lestvi, se nisem mogla v paniki spomniti poti, mož je bil neuporaben pri tem. V tistem so poti in ceste tudi poledenele, tako da je bilo izredno težko spreminjati pot in nadaljevati z hitrostjo, ki je bila potrebna, da se prepreči nesreča. Potem sem se zbudila.

[Missy]

Ko sem zaspala nazaj pa popolnoma drugačne sanje, navidez nepovezane: sanjala sem starega prijatelja iz Slovenije, da sva se videla nekje v tujini, preživela nekaj časa skupaj in se zapletla v afero, brez nekih načrtov in namenov. Spomnim se le občutka veselja in sreče in misli, da se ob poljubljanju moža nikoli nisem počutila tako izpolnjene in pristno srečne. potem sem se zbudila.

[sanjalka]

Danes sem sanjala, da smo bili v vojnem stanju, vsi smo bežali na vse strani in se poizkušali skriti.
Zatekla sem se v nek prostor ob ulici, neko stavbo, kjer je bilo notri tudi že dosti ljudi, pred mano je stopila znanka, mogoče prijateljica (se ne spomnim točno) in vedela sem, da sem tam za njenim hrbtom varna, da bodo najprej njo ustrelili, da sem zaščitena. Nisem tega želela, nisem želela, da bi moja prijateljica umrla pod streli zato, da bi mene zaščitila, nisem je želela izpostavljati. Odločila sem se iti naprej v drugo stavbo, na ta način sem vedela, da bo ona varna. Pridem v drugo stavbo, tam tudi že veliko ljudi, a tudi tam sem vedela, da ne smem ostati, da ni varno. Videla sem izhod iz te stavbe in sem šla skozi ta izhod, prišla sem ven nekje čisto drugje, tam sem vedela, da sem varna, oz. da na to mesto še dolgo ne bo nihče prišel, a da moram vseeno se hitro premakniti naprej.
V daljavi sem videla vikend mojih staršev (rojstna vas moje mame) in sem vedela, da moram do tja. Videla sem, da grem lahko kar čez travnike, in ne po cesti, tako bo bolj varno. Na tem mestu, kjer sem stala, je bil tudi moj bivši sodelavec, ki mi je rekel, da moram priti do železniške postaje, le-ta pa je bila še naprej od vikenda mojih staršev. Odločila sem se, da grem najprej do vikenda mojih staršev, nato pa naprej do te železniške postaje.
Hodim po teh travnikih oz tečem, navdaja me občutek svobode, sreče, da sem našla pot do tega vikenda.
Pred hišo stoji moj stari ata (oče moje mame), katerega v resnici nikoli nisem spoznala, saj je umrl že veliko pred mojim rojstvom, nato vidim še svojo mamo in malo naprej kužiko moje hčere. Stečem mami v objem, ji povem, da jo imam rada, da ji vse odpuščam, da mi je težko, ker nisva našli skupnega jezika...
A mama, kot, da je v tistem času, ko je bil še stari ata živ, kot da bi jaz prišla v njihov pretekli čas, le kužka moje hčere me preseneti, kaj ona dela v tem preteklem času, saj je ona iz sedanjosti....
In potem sem se zbudila.

[Darja]

Uf, jaz sem danes sanjala najprej o nekem sestanku,kot v nekem velnesu, potem pa kako sem dobivala v denarnico stotake.

Bo treba loto listek kupit

Lep dan vsem

[Rena]

Dobro jutro....čisto sveže sanje.

Sanjala sem, da sem bila v domačem lokalu, za šankom in do šanka se je prišlo po travniko navzdol. Ne vem zakaj, večji kup denarja je bil posortiran največ po 10, 20 (zapomnila po edeči in modri barvi) je bil zložen na tleh, na meji šanka s travnikom. Po tem travniku sta prišla dva fanta in se mi zdi, da nista imela namena krasti, ampak samo tisto, dajva si jih privoščiti. Ko sem ju s tem namenom zagledala, sem se vrgla proti denarju, ampak vseeno jima je uspelo vzeti manjšo količino. Nato sta se podala v beg in jaz za njima. Ko sta prišla okrog ene hiše, sem se spomnila, da lahko pokličem na pomoč, zato sem zavpila "kradla sta". Ljudje so postali pozorni, v tistem trenutku pa sta denar odvrgla. Večino ga je padlo na tla, nekaj ga en eden od njiju kot zanalašč vrgel tako, da ga je veter raznesel. Nekaj sem ga čutila na obrazu, ampak sem si rekla, da ne lovi teh po zraku, ampak pojdi po kup, ki je na tleh v enem kosu. Ko sem pobirala denar, se je slika zamenjala in sem pobirala neke čokoladice na palčkah. Ko sem pogledala nazaj iz smeri prihoda, sem videla dva kolega, ki sta priletela bolj v sproščenem duhu pomagat in sta ujela ta dva fanta. In potem sem se prebudila. Zanimivo mi je to, da sem bila jezna, da nam je to nekdo naredil, ker denarja, ki se ga doma zasluži s tem sploh ne jemljem za svojega, in sem bila zelo jezna, da sta šla ta dva fanta to naredit iz "dajva to speljat, da vidiva kaj bodo naredili". Moji občutki so bili bolj, pa zakaj sta šla to sploh naredit. Na koncu je bil pa občutek, ok nekaj denarja smo izgubili, ampak večino dobili nazaj. Denarja namreč nisem imela za svojega. Naj omenim, denar mi pomeni samo sredstvo da preživim. Nimam se za človeka, ki je odvisen od denarja in se obremenjuje z zaslužki. Vsakemu privoščim lep zaslužek, nisem pa pristaš "grabljenja". Prvič sem sanjala takšne sanje o denarju nasploh. Dobila sem občutek, da je bila vse igra, jaz pa sem bila jezna, razočarana na ta dva fanta, zakaj sta sploh šla to delat in jezna na natakarico, da je tja postavila denar, čeprav ne vem, kdo ga je dal tja. Osebno v realnosti poznam natakarico, ampak nimam nobenega globljega odnosa z njo. Pač, ona je zaposlena tam.
Torej, malo analize. Bankovci naj bi predstavljali dušno energijo. Sem tudi v takšnem obdobju, da veliko razmišljam o sebi, kaj želim, zakaj privlačim določene ljudi v življenje, kaj se moram naučiti ob vseh teh osebah, da se mi ne bodo ponavljali vzorci. Nekak se mi stvari poklopijo. Nekaj me pa bega, zakaj sem sploh sanjala o takšnih občutkih ob vsem tem? Zakaj sem imela občutek, da je vse to igra? Kolega sta prišla na pomoč, torej nisem sama v tem?? Zakaj sem denar vidla v barvah in ne po številkah? V realnosti pa so močni občutki ob dvojnih številkah 22, 77, 88, 99 itd...
Uf, razpisala, vse nekak zmedeno, ampak tudi v glavi je tako. Ne vem, kaj si naj mislim o vsem tem. Kaj je še tisto, kar se moram vprašati?

Bolje pozno kot nikoli, mislim odgovor. Veliko se mi je dogajalo, novi projekti, pa nisem imela sape še za sanje.

Ja, res si malo zmedeno napisala, ampak na nek način je to še bolje. Brez razmišljanja, da je zgodba z repom, se pa zato še bolj začuti razpoloženje. Zanimivo, praviš, da so v realnosti močni občutki ob dvojnih številkah, recimo 22. In pa, da si denar videla po barvah. Kaj pa praviš na dvojke v smislu, da sta dva fanta denar vzela, dva kolega pa prišla na pomoč  .

A da bankovci predstavljajo dušno energijo? Hmmm, tega še nisem slišala. Je pa res, da je denar povezan z energijo in našimi prepričanji, ki jih imamo o sebi. Veliko nas imamo prepričanja, da si denarja bodisi ne zaslužimo, ali da je imeti denar nekaj slabega ali za denar je treba trdo delati in še jih je, prepričanj, ki nas blokirajo, da bi se odprli obilju. Slutim, da si bila vzgojena v spoštovanju do denarja, v poštenosti in pa, da se ti zdi, da je želeti si več denarja nekaj slabega, praviš, da ti je samo sredstvo za preživetje. In zdaj, ti se lepo obnašaš, upoštevaš, kar so te naučili, potem pa dva mulota kar tako za hec gresta pohopsat in zafrkavat iz vrednote, ki je tebi bila globoko vsajena.

Kaj meniš, nas denar pokvari, če bi ga hoteli več? Meniš, da Bog, ali Vesolje tam zgoraj, želi, da uživamo v blaginji in brez zadržkov zapravljamo ali pa želi, da smo disciplinirani, zmerni?

Kaj v tebi vzbudi, ko se nekdo obnaša pobalinsko in potepta vrednote, ki so tebi svete? Kakšna si želiš biti? Si želiš kdaj biti bolj sproščena, razigrana, nagajiva? Si želiš kdaj biti bolj zapravljiva brez slabe vesti? Se želiš bolj razvajati?
 
Kaj če bi namesto spoštovanja vrednot bila bolj razigrana in videla, da nas blagostanje čaka na najbolj nenavadnih mestih, kjer ga sploh ne pričakujemo. Kot če bi našla čokoladice sredi ceste, pa še tako pripravne bi bilo in po meri zate, da si še rok ni treba zamazat, ker so na palčkah. Vesolje nam nudi all inclusive
 
Kaj če bi namesto spoštovanja vrednot bila bolj razigrana in videla, da nas blagostanje čaka na najbolj nenavadnih mestih, kjer ga sploh ne priča, obvešča s sporočili, a mi še kar tiščimo glavo v pesku naših prepričanj.

Naj ti denar res ne pomeni samo številk, verjemi, da ti lahko prinese obilje v vseh barvah mavrice.  Več sproščenosti, igrivosti in spontanosti. 

[Rena]

Danes sem sanjala, da me je partner peljal nekam, ker mi je želel nekaj pokazati. Vozila sva se nekam v nek odročen kraj. Ceste do tja so bile ozke, na čase strme, malo asfaltirane, potem spet makadamske. Vozila sva se skozi neka manjša obcestna naselja, vasi.
Prišla sva na kraj, vedela sem, da mi mora pokazati nekaj, kar sestavlja lepa narava in je zanimivo arhitekturno.
Šlo je za neko zelo ogromno propadlo zgodovinsko, zelo staro zgradbo, lahko bi bila graščina ali nekaj podobnega. Do tja je bilo treba splezati po skalah, a ni šlo za naravno skalovje, temveč so bile skale naložene druga na drugo. Nekatere so bile naravne oblike, druge kot neki deli kipov. Spomnim se oblike človeške dlani, ena je bila v obliki obraza - vse so bile zelo velike, cca. kubični meter vsaka. Blizu je bila neka votlina, tudi skalnata, v njej pa je iz stropa nekaj viselo. Dojela sem, da to to korenine drevesa, ki naj bi rastlo nad površjem te jame. Čeprav smo plezali, smo bili v podzemlju? Korenine so prosto visele, bile so prepletene, nihale so v vetru, bile so roza in zelene barve. Skale, po katerih smo plezali, so šepetale, če si obnje prislonil uho. Spomnila sem se, da sem nekje slišala, naj bi te skale pripovedovale modrosti, odgovorile pa tudi na kakšno vprašanje, a je bilo zraven opozorilo, da se tega ne sme izkoriščati in spraševati preveč in prevečkrat. Izžarevale so posebno energijo, strahospoštovanje, zavedanje, da gre za nekaj globokega, višjega od nas. Vprašala sem glede neke svoje dileme in dobila odgovor.
Pridružilo se je še nekaj ljudi, ki so očitno tudi obiskali ta kraj.
Objekt na vrhu je bil ogromen. Stropi visoki okrog 10 m, razsežnosti objekta neverjetne. Bile so le gole stene, nekatere podrte, po tleh je bilo blatno, okrog so ležali deli podrte zgradbe. O nekdanji veličastnosti zgradbe so pričale zlate ograje, ki jih je bilo še videti ponekod in stenske ter stropne luči, ki so še ostale. Bile so zlate, steklene ... Ena stran je bila povsem porušena in od tam se je odpiral pogled na morje. Na njem so plavale ruševine, bilo je nemirno. Videti je bilo tramove, ostanke ladij, med njimi je bila celo letalonosilka. Ko smo zrli tja, se je morje razburkalo in hotelo na nas nametati tiste ruševine. Tekli smo, za malo sem se izognila smrti pod letalonosilko.
To smo vzeli kot opozorilo in se začeli umikati iz zgradbe. Zunaj se je temnilo, strah me je bilo, kako bom našla pot nazaj dol po skalah, nisem se hotela poškodovati. Spusta se sicer ne spomnim, pomagali smo si z nekimi vrvmi, umazala sem si roke ... Na dnu smo prišli do neke bogate zgradbe, ki je bila pa sodobna in še kako živa. Šlo je za nek ogromen hotel. Opremljen je bil zelo okusno, z bogatim lesenim pohištvom, mahagonijeve barve, dekoriran z zlatom. Prostori so bili ogromni. Tu so bile mize, za katerimi so jedli ljudje, televizorji, trgovinice, kavarnice ... Spet prostor velike razsežnosti. Ljudje so bili videti bogati, lepo oblečeni, različnih narodnosti. Malo me je bilo kar sram, ker mi nismo bili tako elegantni, ko smo se vrnili od tam.
Nato smo šli na neko kosilo. Zraven je bil tudi moj pokojni oče. Jedi so bile bogate in izbrane. Poleg mene je sedela moja mentorica, ki sem jo imela pri prvi diplomski nalogi in povedala mi je, da ona in še nekaj sodelavcev vodijo ta hotel. Imel naj bi preko 300 sob, za ceno sem jo želela vprašati, a nisem imela prilike. Naj se sploh ne bi prodajali, ker tako ali tako niso bili dosegljivi običajnemu človeku, ampak naj bi šla beseda od ust do ust in gostov je bilo vedno dovolj.
Tudi tu je bila zraven voda - izgledala je prostrana, kot morje, a smo govorili med sabo, da je izredno zanimivo, ker izgleda kot morje, a to ni. Voda je bila svetlo modra, bistra, na eni strani je bil jez iz svetlih skal, ob katerih so se penili valovi. Vse je bilo v nekem zalivu, skrito ...
Potem sem se zbudila.

Jezus Marička, kakšen scenarij  Skale me fascinirajo. Velike kot kubični meter, nekatere izklesane, med drugim kot roka, obraz... Šepetale so, znale so odgovoriti, a ne na preveč vprašanj, bile so modre. V njih začutim zgodbo, morda kaj v zvezi z grško mitologijo. Recimo meduza, kogar je pogledala, je okamenel. Predstavljam si ujete ljudi, katerih duša je ostala tam v skalah in sedaj pomagajo ljudem, popotnikom, da jih opozarjajo na nevarnosti. Ali pa, Hermes (se mi zdi, da sem nekje prebrala, da je to tudi Herkules). Beseda Hermes, bog popotnikov, naj bi izvirala iz "herma" - opora, kup kamenja, mejni čuvaj - s funkcijo mejnik, kažipot. Vsekakor sta potovala. Dobila si nek odgovor. Se še spomneš kateri in kaj, ali samo veš, da si dobila odgovor?

In tudi življenje je pravo popotovanje. Največje je tisto v našo notranjost, do biti oz. srži. Na tem potovanju plezamo čez skale, iščemo modrosti, iščemo se v jamah, iščemo svoje korenine. Korenine so bile verjetno od dreves, tudi drevesa so tukaj z nami, da nam dajejo oporo, kisik, material za gradnjo, simbolizirajo, kako naj stojimo pokonci, s koreninami prizemljeni in z vejami uprtimi, stremeč v nebo in "nebo".

Zgradba je bila nekdanja graščina. Ruševine zgradbe, razbite skale. Kaj ti pomeni zgodovina, kaj ti simbolizira porušena zgradba, na kakšno preteklost te spominja? Kako veličastna je bila ta preteklost, poslikana z zlatom, z lestenci, a tudi steklom. Zlato je lepo, še vedno ostaja viden spomin, steklo pa je krhko in se razbije. Kaj simbolizira zlato, lestenci, ograje, kaj je še vedno v spominu varno ograjeno in bo ostalo, kaj pa razbito?

Kaj lepega vzeti iz te preteklosti s sabo in se spominjati kot bleščečega spomina? Kaj pa pozabiti? Kajti, tisto v preteklosti - voda - čustva, kjer plavajo razbiti tramovi in tako veliki, močni spomini, veliki simbolično kot letalonosilka - se vračajo in nas zalivajo, boleče spomine pa meče na nas kot valove, kar nas po malem "ubija", če ne zacelimo in pozdravimo.

Za zdravljenje je potrebno znanje - diploma. Učitelji. Pa naši dragi domači, ki so nas učili in vodili skozi korake življenja. Da so tu za oporo, da nas opomnejo na našo moč, ki smo si jo gradili skozi odraščanje in celo življenje. 

In da končno prideš še do hotela, ki lahko (recimo) simbolizira službo, varnost, tukaj in zdaj, danes. Tu je voda bistra, tu je vse čisto. 300 sob. A ni bil en film z naslovom 300? Bitka Špartancev? Ne vem, se mi tudi nekaj sanja . No skratka, tukaj je ena bleščeča sedanjost, ni za vsakdanje ljudi. A tukaj je, in zakaj ne za vsakega od nas, vsi pa imamo možnost, da kreiramo svojo realnost v skladu z najlepšimi sanjami, če tako verjamemo in zaupamo.

[Rena]

Evo dans pa jes z noro aktivno nočjo. V prvem delu sanj smo bili z hčerkico in možem na počitnicah v gorah, v bungalovih, kjer smo spali v nadstropju, do katerega je vodila le lestev. Morala sva zbrati najbolj primerno hišico za tamalo in sem spet zbirala sama in jo uspavala sama ter potem pustila, da spi. Tokrat nisva imela baby kamere, da bi jo opazovala. Ko je zaspala, sem odšla v sosednjo vasico po opravkih, mož pa mi je sledil, kar sem opazila šele v vasi in znorela nad njim češ kako to, da ni ostal v bungalovu, da bi jo pazil. Ko sem želela pohitet nazaj do bungalova, v strahu da mi ne bi padla z nadstropja po lestvi, se nisem mogla v paniki spomniti poti, mož je bil neuporaben pri tem. V tistem so poti in ceste tudi poledenele, tako da je bilo izredno težko spreminjati pot in nadaljevati z hitrostjo, ki je bila potrebna, da se prepreči nesreča. Potem sem se zbudila.

Tu ne čutim neke skrite simbolike, ampak se mi bolj zdi, da sanje odražajo, kako se počutiš pri skrbi za hčerkico bolj sama kot ne, ne čutiš opore moža, ali da se ti zdi, da kar že dela, itak ne dela prav... Je res? Nekaj simbolike je v gorah - višina, ki je simbol čistosti, a do tja se je treba potrudit. Vzpet po lestvi. In kako si želimo, da bi naše otroke zavarovali,  jih namestili v varen, čist, nepokvarjen svet, tam pa čuvali tako kot se šika. Kar pa ni lahko. Otrok ne moremo vedno obvarovati. Oziroma, lahko jih čuvamo, ko so še majhni. Sčasoma pa odraščajo in se morajo sami preizkušati v svojih izkušnjah. Mi lahko še tako hitimo in si želimo, da bi jih očuvali pred vsemi nevarnostmi. A pri tem smo na spolzkem terenu. Niti ne moremo vsega preprečiti niti ni namen, da jih ne bi spuščali v nabiranje lastnih izkušenj.

[Rena]

Ko sem zaspala nazaj pa popolnoma drugačne sanje, navidez nepovezane: sanjala sem starega prijatelja iz Slovenije, da sva se videla nekje v tujini, preživela nekaj časa skupaj in se zapletla v afero, brez nekih načrtov in namenov. Spomnim se le občutka veselja in sreče in misli, da se ob poljubljanju moža nikoli nisem počutila tako izpolnjene in pristno srečne. potem sem se zbudila.

Dober tek 

[Maja]

Danes sem sanjala, da me je partner peljal nekam, ker mi je želel nekaj pokazati. Vozila sva se nekam v nek odročen kraj. Ceste do tja so bile ozke, na čase strme, malo asfaltirane, potem spet makadamske. Vozila sva se skozi neka manjša obcestna naselja, vasi.
Prišla sva na kraj, vedela sem, da mi mora pokazati nekaj, kar sestavlja lepa narava in je zanimivo arhitekturno.
Šlo je za neko zelo ogromno propadlo zgodovinsko, zelo staro zgradbo, lahko bi bila graščina ali nekaj podobnega. Do tja je bilo treba splezati po skalah, a ni šlo za naravno skalovje, temveč so bile skale naložene druga na drugo. Nekatere so bile naravne oblike, druge kot neki deli kipov. Spomnim se oblike človeške dlani, ena je bila v obliki obraza - vse so bile zelo velike, cca. kubični meter vsaka. Blizu je bila neka votlina, tudi skalnata, v njej pa je iz stropa nekaj viselo. Dojela sem, da to to korenine drevesa, ki naj bi rastlo nad površjem te jame. Čeprav smo plezali, smo bili v podzemlju? Korenine so prosto visele, bile so prepletene, nihale so v vetru, bile so roza in zelene barve. Skale, po katerih smo plezali, so šepetale, če si obnje prislonil uho. Spomnila sem se, da sem nekje slišala, naj bi te skale pripovedovale modrosti, odgovorile pa tudi na kakšno vprašanje, a je bilo zraven opozorilo, da se tega ne sme izkoriščati in spraševati preveč in prevečkrat. Izžarevale so posebno energijo, strahospoštovanje, zavedanje, da gre za nekaj globokega, višjega od nas. Vprašala sem glede neke svoje dileme in dobila odgovor.
Pridružilo se je še nekaj ljudi, ki so očitno tudi obiskali ta kraj.
Objekt na vrhu je bil ogromen. Stropi visoki okrog 10 m, razsežnosti objekta neverjetne. Bile so le gole stene, nekatere podrte, po tleh je bilo blatno, okrog so ležali deli podrte zgradbe. O nekdanji veličastnosti zgradbe so pričale zlate ograje, ki jih je bilo še videti ponekod in stenske ter stropne luči, ki so še ostale. Bile so zlate, steklene ... Ena stran je bila povsem porušena in od tam se je odpiral pogled na morje. Na njem so plavale ruševine, bilo je nemirno. Videti je bilo tramove, ostanke ladij, med njimi je bila celo letalonosilka. Ko smo zrli tja, se je morje razburkalo in hotelo na nas nametati tiste ruševine. Tekli smo, za malo sem se izognila smrti pod letalonosilko.
To smo vzeli kot opozorilo in se začeli umikati iz zgradbe. Zunaj se je temnilo, strah me je bilo, kako bom našla pot nazaj dol po skalah, nisem se hotela poškodovati. Spusta se sicer ne spomnim, pomagali smo si z nekimi vrvmi, umazala sem si roke ... Na dnu smo prišli do neke bogate zgradbe, ki je bila pa sodobna in še kako živa. Šlo je za nek ogromen hotel. Opremljen je bil zelo okusno, z bogatim lesenim pohištvom, mahagonijeve barve, dekoriran z zlatom. Prostori so bili ogromni. Tu so bile mize, za katerimi so jedli ljudje, televizorji, trgovinice, kavarnice ... Spet prostor velike razsežnosti. Ljudje so bili videti bogati, lepo oblečeni, različnih narodnosti. Malo me je bilo kar sram, ker mi nismo bili tako elegantni, ko smo se vrnili od tam.
Nato smo šli na neko kosilo. Zraven je bil tudi moj pokojni oče. Jedi so bile bogate in izbrane. Poleg mene je sedela moja mentorica, ki sem jo imela pri prvi diplomski nalogi in povedala mi je, da ona in še nekaj sodelavcev vodijo ta hotel. Imel naj bi preko 300 sob, za ceno sem jo želela vprašati, a nisem imela prilike. Naj se sploh ne bi prodajali, ker tako ali tako niso bili dosegljivi običajnemu človeku, ampak naj bi šla beseda od ust do ust in gostov je bilo vedno dovolj.
Tudi tu je bila zraven voda - izgledala je prostrana, kot morje, a smo govorili med sabo, da je izredno zanimivo, ker izgleda kot morje, a to ni. Voda je bila svetlo modra, bistra, na eni strani je bil jez iz svetlih skal, ob katerih so se penili valovi. Vse je bilo v nekem zalivu, skrito ...
Potem sem se zbudila.

Jezus Marička, kakšen scenarij  Skale me fascinirajo. Velike kot kubični meter, nekatere izklesane, med drugim kot roka, obraz... Šepetale so, znale so odgovoriti, a ne na preveč vprašanj, bile so modre. V njih začutim zgodbo, morda kaj v zvezi z grško mitologijo. Recimo meduza, kogar je pogledala, je okamenel. Predstavljam si ujete ljudi, katerih duša je ostala tam v skalah in sedaj pomagajo ljudem, popotnikom, da jih opozarjajo na nevarnosti. Ali pa, Hermes (se mi zdi, da sem nekje prebrala, da je to tudi Herkules). Beseda Hermes, bog popotnikov, naj bi izvirala iz "herma" - opora, kup kamenja, mejni čuvaj - s funkcijo mejnik, kažipot. Vsekakor sta potovala. Dobila si nek odgovor. Se še spomneš kateri in kaj, ali samo veš, da si dobila odgovor?

In tudi življenje je pravo popotovanje. Največje je tisto v našo notranjost, do biti oz. srži. Na tem potovanju plezamo čez skale, iščemo modrosti, iščemo se v jamah, iščemo svoje korenine. Korenine so bile verjetno od dreves, tudi drevesa so tukaj z nami, da nam dajejo oporo, kisik, material za gradnjo, simbolizirajo, kako naj stojimo pokonci, s koreninami prizemljeni in z vejami uprtimi, stremeč v nebo in "nebo".

Zgradba je bila nekdanja graščina. Ruševine zgradbe, razbite skale. Kaj ti pomeni zgodovina, kaj ti simbolizira porušena zgradba, na kakšno preteklost te spominja? Kako veličastna je bila ta preteklost, poslikana z zlatom, z lestenci, a tudi steklom. Zlato je lepo, še vedno ostaja viden spomin, steklo pa je krhko in se razbije. Kaj simbolizira zlato, lestenci, ograje, kaj je še vedno v spominu varno ograjeno in bo ostalo, kaj pa razbito?

Kaj lepega vzeti iz te preteklosti s sabo in se spominjati kot bleščečega spomina? Kaj pa pozabiti? Kajti, tisto v preteklosti - voda - čustva, kjer plavajo razbiti tramovi in tako veliki, močni spomini, veliki simbolično kot letalonosilka - se vračajo in nas zalivajo, boleče spomine pa meče na nas kot valove, kar nas po malem "ubija", če ne zacelimo in pozdravimo.

Za zdravljenje je potrebno znanje - diploma. Učitelji. Pa naši dragi domači, ki so nas učili in vodili skozi korake življenja. Da so tu za oporo, da nas opomnejo na našo moč, ki smo si jo gradili skozi odraščanje in celo življenje. 

In da končno prideš še do hotela, ki lahko (recimo) simbolizira službo, varnost, tukaj in zdaj, danes. Tu je voda bistra, tu je vse čisto. 300 sob. A ni bil en film z naslovom 300? Bitka Špartancev? Ne vem, se mi tudi nekaj sanja . No skratka, tukaj je ena bleščeča sedanjost, ni za vsakdanje ljudi. A tukaj je, in zakaj ne za vsakega od nas, vsi pa imamo možnost, da kreiramo svojo realnost v skladu z najlepšimi sanjami, če tako verjamemo in zaupamo.

Hvala, Rena, za komentar. Kar najdem nekaj smotrnih povezav.
Preteklost, porušenje struktur, spomini, strahovi in iskanje odgovorov. Najbolj fascinirana sem bila nad šepetajočimi skalami in tistim drevesom s koreninami, za katerega mi je bilo že v sanjah jasno, da simbolizira mojo podzavest.

Zanimivo bo razmisliti, zakaj se je trdno razbilo (zidovi) in krhko ostalo (steklo) ... Zdi se mi, da gre za porušenje vidnih struktur, a tisto, kar je bolj subtilno, še vedno obstaja. Da se spreminjati stvari, odnose, a občutki potrebujejo svoj čas. Morda celo nikoli ne izginejo in vedno ostanejo taki, kot, so, le ujeti v preteklost.

Moja notranjost je ocean strasti. Čustva, spomini, želje, žalovanje, upanje na ugoden jutri, strahovi, sprijaznjenje, nerazrešena vprašanja, iskanje smotra, objektivno analiziranje ...

Velike spremembe sem doživela in še vedno doživljam. Simbolika teh sanj je bila izredno močna, dalo bi se meditirati nanje v nedogled. In vsak tak čudovit komentar, kot je tvoj, pri tem zelo pomaga.

[sanjalka]

Danes pa sanjala, da smo nekje bili, ne vem točno kje, bili so tudi ljudje iz službe ali mogoče celo samo iz službe, no skratka tam je bil sodelavec, ki je sicer že upokojen in je v rokah vrtel kačo-kobro, čeprav fizično ni izgledala kot kobra, saj je bila majhna, a v sanji sem vedela, da je.
Vsi smo napeto opazovali kaj se bo zgodilo in nato je to kačo vrgel, da je poletela med nas, rekel je naj nas ne bo strah, da kača ne bo nikogar ugriznila, da je to vse le del igre...a mene je bilo strah, predvsem je bil tisti občutek groze, ko v resnici ne veš kje bo ta kača zdaj pristala, ali se bo skrila, ali bo napadla...
In ta kača prileti ravno vame in me ugrizne v nogo, ugriz sem fizično čutila, a bil je tak šibek, ni se mi zdel posebno nevaren, čeprav sem vedela, da je kobra nevarna in da kljub šibkemu ugrizu, ki ga skoraj nisem čutila, to ne bo nedolžna zadeva, da me tudi ta šibek ugriz pravzaprav lahko smrtonosno ubije.
Kasneje sem pogledala to nogo, kjer je bil ugriz in videla, da ugriz res ni bil nedolžen, saj je bil madež okrog ugriza že modrikaste barve in malo zatečen...pomislila sem, da bom očitno morala poiskati pomoč oz protistrup, da ne bi res prišlo do dokončne zastrupitve...

[Maja]

Spet čudne sanje ...
Sanjala sem, da sem imela trakulje. Tri sem izločila, bile so še majhne, a so bile še žive. Polila sem jih z neko kislino, da bi jih pobila in da se ne bi razmnožile.
Vedela sem pa, da imam v sebi še eno. Šla sem do zdravnice, da mi da zdravilo, da se je znebim. Odšla sem od tam in ugotovila, da zdravila sploh nisem vzela. Zgrabila me je panika, ker sem pomislila, da stvor v meni raste in se ga bo čedalje teže znebiti, zato sem se vrnila. Končno sem ga dobila, zaužila in kmalu odšla na WC - takrat naj bi se trakulja izločila. Sede na školjki sem razmišljala, da sploh nočem videti, kaj bo prišlo iz mene, ko bo, če sploh bo, najbrž bo ...

[Rena]

Hvala, Rena, za komentar. Kar najdem nekaj smotrnih povezav.
Preteklost, porušenje struktur, spomini, strahovi in iskanje odgovorov. Najbolj fascinirana sem bila nad šepetajočimi skalami in tistim drevesom s koreninami, za katerega mi je bilo že v sanjah jasno, da simbolizira mojo podzavest.

Zanimivo bo razmisliti, zakaj se je trdno razbilo (zidovi) in krhko ostalo (steklo) ... Zdi se mi, da gre za porušenje vidnih struktur, a tisto, kar je bolj subtilno, še vedno obstaja. Da se spreminjati stvari, odnose, a občutki potrebujejo svoj čas. Morda celo nikoli ne izginejo in vedno ostanejo taki, kot, so, le ujeti v preteklost.

Moja notranjost je ocean strasti. Čustva, spomini, želje, žalovanje, upanje na ugoden jutri, strahovi, sprijaznjenje, nerazrešena vprašanja, iskanje smotra, objektivno analiziranje ...

Velike spremembe sem doživela in še vedno doživljam. Simbolika teh sanj je bila izredno močna, dalo bi se meditirati nanje v nedogled. In vsak tak čudovit komentar, kot je tvoj, pri tem zelo pomaga.

Welcome 

[Rena]

Danes sem sanjala, da smo bili v vojnem stanju, vsi smo bežali na vse strani in se poizkušali skriti.
Zatekla sem se v nek prostor ob ulici, neko stavbo, kjer je bilo notri tudi že dosti ljudi, pred mano je stopila znanka, mogoče prijateljica (se ne spomnim točno) in vedela sem, da sem tam za njenim hrbtom varna, da bodo najprej njo ustrelili, da sem zaščitena. Nisem tega želela, nisem želela, da bi moja prijateljica umrla pod streli zato, da bi mene zaščitila, nisem je želela izpostavljati. Odločila sem se iti naprej v drugo stavbo, na ta način sem vedela, da bo ona varna. Pridem v drugo stavbo, tam tudi že veliko ljudi, a tudi tam sem vedela, da ne smem ostati, da ni varno. Videla sem izhod iz te stavbe in sem šla skozi ta izhod, prišla sem ven nekje čisto drugje, tam sem vedela, da sem varna, oz. da na to mesto še dolgo ne bo nihče prišel, a da moram vseeno se hitro premakniti naprej.
V daljavi sem videla vikend mojih staršev (rojstna vas moje mame) in sem vedela, da moram do tja. Videla sem, da grem lahko kar čez travnike, in ne po cesti, tako bo bolj varno. Na tem mestu, kjer sem stala, je bil tudi moj bivši sodelavec, ki mi je rekel, da moram priti do železniške postaje, le-ta pa je bila še naprej od vikenda mojih staršev. Odločila sem se, da grem najprej do vikenda mojih staršev, nato pa naprej do te železniške postaje.
Hodim po teh travnikih oz tečem, navdaja me občutek svobode, sreče, da sem našla pot do tega vikenda.
Pred hišo stoji moj stari ata (oče moje mame), katerega v resnici nikoli nisem spoznala, saj je umrl že veliko pred mojim rojstvom, nato vidim še svojo mamo in malo naprej kužiko moje hčere. Stečem mami v objem, ji povem, da jo imam rada, da ji vse odpuščam, da mi je težko, ker nisva našli skupnega jezika...
A mama, kot, da je v tistem času, ko je bil še stari ata živ, kot da bi jaz prišla v njihov pretekli čas, le kužka moje hčere me preseneti, kaj ona dela v tem preteklem času, saj je ona iz sedanjosti....
In potem sem se zbudila.

Vojna… simbolizira notranji spopad, spopad med zavestjo in podzavestjo ali pa med mešanimi občutki, ali med čustvi in razumom. Morda podoživljaš in čutiš »vojno« koga iz bližnje družine. Zanimivo, kako se vedno znova izkaže, da tudi v sanjah paziš na druge. Če pogledava prvo stavbo, ki – recimo - simbolizira zatočišče pred notranjimi bitkami oz. tam bi našla zaščito. A nisi je hotela na tak način, da se nekdo žrtvuje zate. Rešitev si želela poiskati sama. Tudi v drugi stavbi še nisi našla ustreznega zavetja. Našla si pa en izhod, ki ga drugi očitno niso. Ostali so tam, ti pa si šla skozi izhod, kajti to je samo tvoja in tvoja edino rešitev. Vsak človek bije notranje bitke in poiskati mora svoje rešitve, česar se ti dobro zavedaš. Zatekla si se v naravo, v preteklost, pot do tvojih korenin, tvoje družine in preteklost povezala s sedanjostjo (kužka). Mami si povedala, da jo imaš rada, da ji vse odpuščaš. Kako si s tem področjem? Si tudi v svoji notranjosti že vse počistila, vse sama sebi oprostila in se imaš brezpogojno rada? Je tudi družinska karma kaj v vojnem stanju? Je ni posebej zaznati ali pač tudi na tem področju deluješ(te)?

Kaj pa misliš, da pomeni, da bi od vikenda morala še do železniške postaje? Kdaj morda razmišljaš o tem, da ko enkrat počistimo vsa čustvena stanja in prepričanja iz otroštva, da nas nato čaka dolga, ravna odprta pot naprej v Svet?

Danes pa sanjala, da smo nekje bili, ne vem točno kje, bili so tudi ljudje iz službe ali mogoče celo samo iz službe, no skratka tam je bil sodelavec, ki je sicer že upokojen in je v rokah vrtel kačo-kobro, čeprav fizično ni izgledala kot kobra, saj je bila majhna, a v sanji sem vedela, da je.
Vsi smo napeto opazovali kaj se bo zgodilo in nato je to kačo vrgel, da je poletela med nas, rekel je naj nas ne bo strah, da kača ne bo nikogar ugriznila, da je to vse le del igre...a mene je bilo strah, predvsem je bil tisti občutek groze, ko v resnici ne veš kje bo ta kača zdaj pristala, ali se bo skrila, ali bo napadla...
In ta kača prileti ravno vame in me ugrizne v nogo, ugriz sem fizično čutila, a bil je tak šibek, ni se mi zdel posebno nevaren, čeprav sem vedela, da je kobra nevarna in da kljub šibkemu ugrizu, ki ga skoraj nisem čutila, to ne bo nedolžna zadeva, da me tudi ta šibek ugriz pravzaprav lahko smrtonosno ubije.
Kasneje sem pogledala to nogo, kjer je bil ugriz in videla, da ugriz res ni bil nedolžen, saj je bil madež okrog ugriza že modrikaste barve in malo zatečen...pomislila sem, da bom očitno morala poiskati pomoč oz protistrup, da ne bi res prišlo do dokončne zastrupitve...

V prejšnjih sanjah te je usmeril bivši sodelavec, v teh pa upokojeni sodelavec. Je kaj v povezavi s službo? Oz. ti sodelavca nosita sporočila, kot recimo, v preteklosti se je dogajalo, danes pa razumeš? Kakšno delo opravljaš v službi?  Kaj dogaja na takem področju, kot je področje tvoje službe?
V prejšnjih sanjah te je usmerjal v smer, oz. pot od vikenda do železniške… Ta pa je vrtel kačo – kobro. Zdaj si pa predstavljaj kobro in tiste indijske možice, ki ji igrajo na piščal. In drugi, ki se gibajo pred njo in z njo zaplešejo nekakšen medsebojni ples, v katerem s kačo vzpostavijo nekakšno vez in predvidevajo njeno gibanje, s tem pa se urijo v tej nevarni igri, a hkrati verjetno tudi premagujejo svoj strah in duhovno ter fizično rastejo. Nas, navadne ljudi je kače strah. Ti »dreserji kač« pa nam kažejo, kako lahko premagamo nevarnosti in da se vse da, kar se odločimo. Noga simbolizira »delati korake naprej«, kobra te je ugriznila že zaradi strahu. In ravno, ker te je bilo strah, pa še nisi zaupala - verjela sodelavcu, da je to samo igra, se je res zgodilo, da je kača priletela ravno vate.
Pomislila si, da boš očitno morala poiskati pomoč. Zakaj pa ne? Ali res moraš vse sama? Lahko vse narediš sama? Tudi v prejšnjih sanjah nekak nisi sprejela pomoči…

[sanjalka]

Hvala Rena za tvojo razlago
Sem se našla notri
Predvsem glede družinske dinamike, karme, in o ja, glede tega, da mislim, da moram vse sama...
In sedaj naprej do železniške postaje in v širni svet