Čas, da pustiš stvari in ljudi za sabo, je takrat, ko veš, da ti samo jemljejo energijo in od njih nikoli ne boš imela ničesar. Potem si pa sama določiš, v kakšni meri želiš razdajat svojo energijo za stvari/ljudi, ki ti jo jemljejo. Ko nekaj ne funkcionira več, pusti za sabo, ker popravljati se (v veliki večini) ne izplača - sploh odnosov, ki so se izpeli.
V sebi veš, kaj ti ne služi več - še priznati si moraš. Pa čeprav je včasih težko. Zaradi lepih spominov, nostalgije, navezanosti, navajenosti. Toda, kakšno je pa stanje zdaj? Je zdaj tako, kot je bilo v tistem času, ko so nastali lepi spomini, ki te vežejo in ti ne pustijo naprej? In te polnijo z občutkom, da vse skupaj le še ni za v preteklost? Ali se je stanje spremenilo? Pomembno je, kako je ZDAJ.