Danes je praznik, veselo je vse, a moja duša še vedno sameva, trpi, srce krvavi, obkoljela z veselo družbo a v resnici sama v svojem svetu, svetu žalosti.
Nihče ne ve za bolečine te, vse je na vzven dobro in ok, le misli uhajao k njemu, še vedno ne dojemam da tako je in pika.
Lahko si še tako pameten in voljen, razum pravi svoje, srce pa govori drugače, ne uboga te, hrepeni, joka, krvavi ker tebe ljubljeni ni, nikoli ne boš vedel za bolečino to.
Obljubila sem si: prebolela bom v samoti, čas bo ozdravil tudi to, čeprav je res hudo. Je že nakaj mesecev tega kar se to odvija, upam da z vsakim dnem sem bliže pozabi. Res bi to na hitro pozabila a ne gre, ta procej je dolgotrajen, počasen, ubijalski.
A mi kdo da recept, izbijanja ljubljene osebe?
Ne smem in ne morem ga ljubiti, a srce me ne uboga, trpi in hrepeni po ljubljenemu, zakaj je moralo tako biti, zakaj te ne smem ljubiti, zakaj nisem smela tvoja biti?