Obdajajo me mešani občutki, a še vedno hrepeni telo po njemu. ne vem kaj bo, on noče nič jaz pa norim, kdaj uspem pozabiti to morijo?
A bom res morala prerezati to na drugačen način, po naravni poti kakor sem videla ne gre!
Ta buča je pa res samo za okras na mojemu vratu, a kaj ko tudi srček ji pomaga, kar prehiteva ob misli na njega! 
Ja kako pa bi na drugačen način kot po naravni poti? Boš šla h kakšni čarovnici ali kaj? Razočarano srce v ljubezni prebolet... Ni je hujše bolečine... Tako da si želiš, da bi umrl... ampak glej ga zlomka, potem pa res zboliš in ugotoviš pravzaprav, kako neumen si bil. Da se moraš naslonit nase in pika. Poiskati svojo notranjo moč. Da je na svetu toliko lepih stvariiiiii.... Naprej pojdi in pusti nekoga, ki te noče več... ne vsiljuj se mu.
Saj nima koga zapustiti ker ga sploh ni nikoli bilo ob meni, čudna zgodba, vse je v zraku, a čustva da boli glava, nikoli si nebi nit v sanjah mislila da me doleti kaj takega, po toliko prevoženih km v življenju. Pravijo da po 40 letu, a jaz sem že šla mimo in če pogledam zadevi v oči se mi dozdeva da jih imam 20 in podoživljam isto stvar, a na težji načim. Občutek sem imala, da je to nekaj enkratnega, lepega neponovljivega a zadeve so se zapletle, življeneje me tolče po glavi, opozarja da kaj lahko in česa ne smem. Nikoli nebi obsojala ljubezni, ker šele sedaj vem, ta te mahne ne glede na kateri stopnici si postavljen, ni važno status, leta in tudi ne velikost. Tako te gnete, obdelava in na konec te izpusti iz svojega primeža potisne v svet in, punca znajdi se!
