Sanjalka, tole je pa moja natalna postavitev :So
. Skozi vse življanje imam problem z moškimi avtoritetami, oče, mož, tudi direktorji in šefi skozi službeno obdobje, bila sem v eni službi, moške avtoritete pa so se menjavale. 
Naključij ni. Kaj te naj bi izkušnje tega življenja naučile?
So moški v tvojem življenju po eni strani ribji (nebogljeni, ranjeni, odvisniki, bolni, umetniki,duhovni) in po drugi strani strelčevski, jupitrski, zeusovi (bogovi, ki lahko naredijo vse, doma pa imajo ženo Hero, ki jih zvesto čaka;skratka, ubogljivo, podrejeno ženo, oni pa svobodnjaki, ki lahko varajo in si dovolijo in vzamejo vse, kar jim srce poželi)...
seveda je ta postavitev sonca in saturna tvoja lastna notranja moška energija..., ki se lahko zrcali, materializira navzven v zunanjih moških...
kako živeti v skladu s to duhovno, sočutno, odpuščajočo, ljubečo, ribjo energijo in po drugi strani si dovoliti tudi vzeti svobodo zase, biti visoko leteča, potovati, se izobraževati, si dovoliti biti pomembna tudi sebi....
pri soncu v ribah lahko pademo v vlogo žrtve, ubogi mi, drugi pa so tisti, ki nas potiskajo v to žrtveno jagnje...
je možno pogledati z nekega višjega, duhovnega spektra na dogodke, situacije, na moške...da ni dualnosti, da ni te bitke za moč, ker vedno kadar je ta bitka, je nekdo na eni strani in tisti drugi na drugi strani...sicer se lahko ti dve strani menjavata, vendar vseeno je to bitka med dvema poloma...
čigave borbe so to? za koga ali kaj se sploh borimo? in kaj bi bilo, če bi te borbe enostavno izpustili in se prenehali boriti...kaj pravzaprav želimo doseči z borbo, s to bitko...da bi nas sprejeli, upoštevali, imeil radi, nam dali občutek pomembnosti...?
ribice življenje uči sprejeti te razlike z ljubeznijo, z duhovnostjo, z višjim vpogledom...ne biti žrtev, ker to je še vedno dualnost, pomeni se zavedati, da nam ni treba biti žrtev, če nekaj sprejmemo brezpogojno...približno kot pri ljubezni do lastnih otrok, kjer vedno odpuščamo, jih sprejemamo, gledamo na njih ljubeče, ne tekmujemo z njimi, se veselimo njihovih zmag, sočustvujemo z njiihovimi porazi...in se ne počutimo kot žrtev, kljub temu, da v zameno nič ne pričakujemo...
je možno takšno ljubezen imeti tudi do sebe? ker verjetno ta borba, da bi nas drugi priznali, je pravzaprav naša lastna, notranja, ki se zrcali navzven...
kako potolažiti in zaščititi tega ranjenega svojega lastnega notranjega otroka...in ne več dovoliti, da drugi grdo delajo z njim...
saj veš kako ljubeča si z vnuki, otroci, poizkusi to ljubezen prenesti še na svojo malo notranjo punčko, notranjo malo cvetko...
partner žali in daje občutek, da nisi dobro vzgojila otrok, da imajo tvoje gene...kako zelo žaljivo, res nesramno...vendar to le kaže na njegovo lastno nemoč, ki jo sedaj usmerja proti tebi, rad bi ti dokazal, da nisi ta jupiter, ta strelec, da ti nisi noben bog, ravno nasprotno...
mož pravzaprav odigrava tega saturna v strelcu na eni strani in na drugi odigrava tvoje sonce v ribah (kaže nemoč, se ima za žrtev...)
hm, mislim, da moraš vzeti tega saturna in svoje sonce nazaj v svoje roke in ju živeti sama...
pomisli kje bi lahko živela sonce v ribah in kje saturna v strelcu, kako bi obema energijama dala hrano, da bosta oba dela tebe zadovoljena...